Domoljubje in veteranske organizacije – primer Slovenije (članek v publikaciji Sodobni vojaški izzivi)


Nagovor  predsednika Zveze slovenskih častnikov, dr. Alojza Šteinerja na slovesnosti ob počastitvi pekrskih dogodkov 20. maja 2017

 

 

Petek, 24. maja 1991 je na tem mestu v 710. Učnem centru Teritorialne obrambe resnično izgledal kot poseben – nov dan. In kot bi dejal pesnik: »ko smo se zbrali in prešteli smo v mislih dejali, vsi smo še tovariši«. Čeprav je bilo jasno, da tovarišije, vsaj tiste pristne, ni več. Ko sem kot predstavnik 7. Pokrajinskega štaba TO prišel v center, je k meni pristopil eden od teritorialcev iz sestave za stražarsko varovanje in obrambo in mi dejal: »Ne moreš si misliti, kakšna je bila noč. Še dobro, da nobeden ni potegnil« in pri tem mislil na sprožilce na orožjih na obeh straneh. Nekaj sem zamomljal in vedel, da odgovor ni pravi. Upam, da bo današnji, po 26 letih, ustreznejši.

Spoštovani, cenjeni in dragi zbrani na slovesnosti, dovolil sem si nenavaden začetek današnjega govora, ker gre za posebno slovesnost posvečeno nenavadnim in izjemno pomembnim dogodkom iz slovenske osamosvojitve in ker so me opozorili, da pazim na čas, ki ga imam na razpolago.

Sam se štejem za majhnega udeleženca takratnih dogajanj, ker je bilo v pekrskih dogodkih veliko takšnih, pa tudi zaslužnejših posameznikov. Če začnem pri tistih, ki so drugi teden služili vojaški rok v uniformah slovenske vojske, nadaljujem z njihovimi poveljniki, ki so jih branili skupaj z vpoklicanimi teritorialci, pripadniki milice in med njimi še posebej tako imenovanimi PEM-ovci, pa vse do predstavnikov medijev in oblastnih ter ostalih obrambno-varnostnih struktur. Ob tem moram posebej izpostaviti prebivalce Peker in Maribora pa tudi starše nabornikov, ki so 23. maja 1991 prihajali v Pekre, da bi se neposredno prepričali, kakšna bosta razplet in usoda njihovih sinov in vseh skupaj.

Še vedno potekajo razprave o tem, ali je šlo za načrtno delovanje z naklepnimi akcijami oziroma bolj kot ne samovoljno dejanje armadne strani v Mariboru. Nedavno smo v Delu prebrali, da je šlo le za zasebno vojno generala Deliča in njegovega vodje kontraobveščevalne službe. Mogoče to niti ni najpomembnejša trditev, ker si nas je večina, vsaj na slovenski strani takrat želela, da sploh ne bi šlo za vojno. Spadam med tiste, ki verjamejo in sledijo virom, ki kažejo, da je v Pekrskih dogodkih šlo za načrtovano akcijo JLA. Verjamem tudi, da prva žrtev slovenske osamosvojitve in smrt civilista Simčika ni bil le nesrečni dogodek.

Tudi na tem mestu izpostavljam, da je glede na napovedani datum odcepitve od SFRJ v pekrskih dogodkih šlo za zadnji in odločilni poskus pokoritve Slovenije. Ker se že lep čas ukvarjam s proučevanjem in zbiranjem virov in iskanjem nekaterih odgovorov, bom v nadaljevanju nanizal nekaj dejstev.

Potem, ko so 21. maja v Ljubljani potekali pogovori o nabornikih med predsednikom Izvršnega sveta Republike Slovenije in delegacijo JLA, ki jo je vodil poveljnik 5. VO, general Kolšek, je na drugem koncu armada za delovanje proti slovenskemu vojaškemu centru zbirala vojaške sile. Uporabili so predvsem enote, ki so v Maribor prispele neposredno pred tem. Iz Varaždina je 21. maja prispela izvidniška četa in že naslednji dan so bili njeni pripadniki poslani v izvidovanje centra v Pekrah. Istega dne je bila iz Niša napotena tudi četa vojaške policije z oklepnimi transporterji, ki je prispela v Maribor na predvečer pekrskih dogodkov in bila kot nosilka delovanj JLA naslednji dan dopoldne 23. maja poslana v akcijo. Obe enoti s katerimi so upravljali obveščevalno-varnostni organi sta prispeli v Maribor, preden se je zgodil incident z zajetjem pripadnikov JLA v okolici učnega centra TO.

O pripravah se je nekaj vedelo, saj je, kot je leta 2003 zapisal Lešnik, naš sodelavec v pisarni pomočnika načelnika KOS videl načrt delovanja pripadnikov JLA v bližini učnega centra in o tem 22. maja obvestil slovenske varnostne organe. O posebnem elaboratu za ta primer pa je pisal tudi Kolšek leta 2001 in dodal, da je bil za datum začetka določen 22. maj.

Da so nameravali povzročiti žrtve in zatem energično ukrepati, kaže več primerov. Zelo zgovoren je tisti, ki bi se lahko zgodil na Bezjakovi ulici v Pekrah in tisti ki se je končal s smrtnim izidom na Ljubljanski ulici pred vojašnico Vojvode Mišiča.

Voznik vojaškopolicijskega oklepnika JLA, ki je povozil Josefa Simčika, je na zaslišanju leta 1993 preiskovalnemu sodniku dejal, da je poveljujoči oficir, citiram: »začel nad mene kričati, da me bo ubil, da moram peljati naprej, da naj ne ustavljam« konec citata. V nadaljevanju pa dodal, da ga je oficir potem, ko so 24. maja zvečer prispeli v vojašnico poklical in vprašal zakaj se trese. Zatem pa nadaljeval, da je to kar je storil prav in da mora biti pogumen. In dodal, citiram: »da takšnih napak kot sem jih storil v Pekrah in pred vojašnico, ko nisem hotel peljati proti civilistom ne smem nikoli več narediti«, konec citata. Zaradi korektnosti je treba dodati, da izjava na sodišču ni bila ne potrjena ne zavržena zaradi odstopa od pregona. Je pa ta poveljujoči oficir v dokumentu o izkušnjah iz Maribora in v analizi zapisal, citiram v izvirnem jeziku »u slučaju pokušaja penjenja mase na oklopni transporter potrebno je naglim kočenjem stresti masu sa OT i nastaviti kretanje«, konec citata.

Težko si je tudi predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi se branilci učnega centra TO vdali in predali nabornike in zahtevane vojaške osebe. Ker takrat v Pekrah JLA ni imela avtobusov ali kamionov, bi mlade slovenske vojake, njihove starešine in mogoče še teritorialce verjetno zvezali s policijskimi sredstvi ali celo med seboj in jih kot sramotilni eskadron peljali skozi Pekre in Maribor v eno od vojašnic JLA.

Lahko tudi, da bi bila pot ista, kot jo že šestindvajset let zapored hodijo udeleženci spominskega pohoda. Zato je prav, da v spomini in opomin še vedno hodimo. V vojaški zgodovini tudi ni veliko primerov, kjer bi ljudje tako neposredno, kot v Pekrah 23. maja 1991 varovali tiste, ki so bili namenjeni za to da branijo ljudi in državo. Zato pekrske dogodke upravičeno lahko označimo za ene najpomembnejših iz osamosvojitvenih prizadevanj, kjer smo enotno rekli NE in to dokazali z dejanji. Tukaj se je vzpostavljalo slovensko dostojanstvo in upanje, da bo novo boljše, bolj pravično in uspešno. Ali smo bili opeharjeni za to pričakovanje lahko odgovori vsak posameznik.

Prav je tudi, da vedno znova povemo, da smo v Pekrah bili enotni, da smo zmogli in priznajmo imeli tudi srečo, da ni bilo še več žrtev. Prav tako se mi zdi smiselno, da ne govorimo o velikih junakih in herojih, ampak o množici majhnih pogumnih posameznikov iz vrst obrambnih sil, medijev, politike in ostalih prebivalcev. Vsi so prispevali pomembne delce v izjemen pred osamosvojitveni mozaik. Hvala vsem, ki ste in so bili zraven, še posebej za srčnost, za občutek, kdaj je treba odklopiti od zvezne politike in oblasti ter izkazan pogum. Takratne enotnosti v današnjih razmerah ne moremo več povrniti, lahko pa ohranimo pozitivni spomin. Tega bomo udeleženci nosili skupaj s ponosom in tega nam ni možno vzeti.

Hvala mestni občini Maribor, Slovenski vojski, Turističnemu društvu Pekre ter veteranskim in domoljubnim organizacijam za današnje prireditve.

 

 

 

 

 

 


Nagovor predsednika Zveze slovenskih častnikov, Alojza Šteinerja ob dnevu upora proti okupatorju in podpisu dogovorov o sodelovanju domoljubnih in veteranskih organizacij Zasavja na Kumu, 22. aprila 2017

 

 

 

 

 

  • Spoštovana župana g. Miran Jerič in g. Matjaž Švagan, spoštovana zastopnica županje občine Hrastnik,
  • Spoštovani udeleženci 10. pohoda veteranov in domoljubov na Kum,
  • Spoštovani borke in borci ter predstavniki organizacij združenj borcev za vrednote NOB Slovenije,
  • drage veteranke in veterani ZVVS in ZPVDS ter predstavniki ostalih domoljubnih organizacij in kolegi iz Združenj slovenskih častnikov
  • spoštovani pripadniki slovenske Policije, cenjeni zbrani.

Zahvaljujem se vam za povabilo na današnjo slovesnost. Najprej izražam čestitke ob desetem tradicionalnem srečanju veteranov in domoljubov na Kumu in še posebej zadovoljstvo ob današnjem svečanem dejanju, ki je povezano s preteklim in prihodnjim sodelovanjem veteranskih in domoljubnih organizacij v Zasavju.

Ker je slovesnost posvečena dnevu upora proti okupatorju, se danes spominjamo upornih dejanj, ki so zaznamovala usodo Slovencev. Za slovesnost in obujanje spomina bi težko našli primernejši kraj, kot je zasavski očak Kum, predvsem zaradi dogajanj na njem ter ljudi povezanih z uporništvom, osamosvojitveno vojno in domoljubjem. Uporništvo in domoljubje ter želja po svobodi so bili tu velikokrat na preizkušnji.

Dan upora proti okupatorju pa je vendarle osredotočen na ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda, osrednje odporniške organizacije Slovencev v drugi svetovni vojni. OF je sprožila in povezovala upornike proti fašističnim in nacističnim okupatorjem in prispevala, da smo ob koncu druge svetovne vojne in morije, ki ji do tedaj ni bilo primera v človeški zgodovini, bili na pravični strani tistih, ki so se uprli takratni nacifašistični politiki, okupaciji in zavojevanju.

Menim, da sodobno domoljubno fronto potrebujemo tudi danes. Pri tem mislim na veteranske in domoljubne organizacije, ki povezujejo veterane različnih slovenskih generacij, od Maistrovih borcev, borcev proti fašizmu in nacizmu v času NOB, do veteranov slovenske osamosvojitve in vojne za samostojno Slovenijo. Potrebujemo fronto, da se bomo osvobodili sramu o uporništvu v preteklosti, da se bomo uprli poskusom sprevračanja zgodovinskih dejstev in potvarjanju resnice, da bomo bolj kot namišljene heroje in zasluge cenili skupne dosežke in da bomo znali o naši preteklosti odkrito in pošteno govoriti našim otrokom in vnukom. Le to bo lahko zdrava podlaga za ohranjanje Slovenstva in njegov obstoj v viharjih, ki nas čakajo. To ne pomeni, da moramo zakrivati temne plati naše preteklosti. Ohranjati moramo predvsem resnico in spoštovanje do tistih, ki so se za v različnih obdobjih slovenskega uporništva izpostavljali.

Zato na današnji slovesnosti lahko izrazimo priklon vsem že živim tovarišem in tovarišicam iz narodno osvobodilnega boja in upora proti nacizmu in fašizmu. Če bomo dosegli njihovo starost upajmo, da bomo od zanamcev podobnega priklona in priznanja deležni tudi tisti, ki smo po poti uporništva stopali v letih 1990 in 1991.

K že prej izraženemu zadovoljstvu za sodelovanje in skupno nastopanje veteranskih in domoljubnih organizacij v Zasavju naj dodam, da zelo podpiram podpise aneksov k listinam o skupnemu sodelovanju in nastopanju domoljubnih in veteranskih organizacij, še bolj pa usklajene oblike delovanja. S tem se na zgovoren način daje odgovor na vprašanje, ali post tranzicijske družbe potrebujejo veteranske organizacije, zlasti tiste iz pred tranzicijskega obdobja.

Nedavno sem proučeval veteranstvo na slovenskem in ugotovil, da ima preko 140 letno tradicijo, saj so že leta 1875 ustanovili Mariborsko veteransko in bolniško podporno društvo. Na razvoj veteranstva je vplivala zgodovinska dinamika v obeh svetovnih vojnah in ob koncu hladne vojne ter najmanj štirikratno spreminjanje državnih ureditev in posledično prehajanje veteranov in skrbi za njihove pravice, zdravstveno in socialno zaščito iz ene v drugo. Namesto neposrednega odgovora na prej zastavljeno vprašanje, o tem ali veterane in domoljube takšne kot so danes zbrani tukaj sploh rabimo, pa naj izpostavim primer iz tistega obdobja uporništva, ki ga danes posebej omenjamo. Ko so nemške, italijanske in madžarske zasedbene oblasti v času 2. svetovne vojne delovanje veteranskih združenj bivše države prepovedale in organizacije razpustile, so zakonske obveznosti do vojnih invalidov v njih prevzele okupatorske države. Vendar z navedenim in poskusi privabljanja h kolaboraciji, niso sedli v srca prebivalstvu in so s tem dodatno odpirali pot uporništvu. Tudi zloglasni ZUJF izpred štirih let in zmanjševanje pravic veteranov ni sedel v njihova srca in se je izrazil kot upor proti takšnemu ravnanju in politiki izza tega.

Spoštovani, prepričan sem, da so lahko slovenski uporniki in njihova dejanja kažipot tudi za ohranjanje domoljubja v današnjem času, ki ne zahteva tako skrajnih žrtev? Tudi zaradi neznanke, ali se bomo za domovino morali še kdaj boriti? Če se bomo pripravljeni upreti, jo bomo lahko tudi izborili in ohranili.

Spoštovane in spoštovani,

uporništvo in domoljubje sta v slovenski zgodovini zapisana z velikimi črkami, saj sta Slovencem pomagala preživeti in ustvariti državo in nacijo. S tem so tudi danes naše domoljubne in veteranske organizacije lahko povezane. Bodimo ponosni na uporništvo generacij in poskrbimo za ohranitev sodelovanja in vrednot, ki nas povezujejo.

Zahvaljujem se vsem, ki že leta prispevate k slavnostni podobi prireditve na Kumu in kličem k uspešnim tovrstnim pohodom v naslednjem desetletju.

Naj ne bo pozabljeno in hvala vsem.

 


Nagovor Alojza Šteinerja, predsednika Zveze slovenskih častnikov na otvoritvi skupščine ZSČ, 11. marca 2017

 

 

Dober dan in dobrodošli na redni letni skupščini Zveze slovenskih častnikov. Lepo je videti prisotne predstavnike območnih in občinskih ter interesnih združenj, člane predsedstva, predsednika in člane komisije za nadzor delovanja in komisije za nadzor materialno-finančnega poslovanja Zveze, predsednike odborov pri predsedstvu, dobitnike najvišjih priznanj in zastavonoše ZSČ. Z nami je danes tudi častni predsednik ZSČ, pk Miha Butara.

Z zadovoljstvom pozdravljam prisotne goste:

– NGŠ Slovenske vojske, gm, dr. Andreja Ostermana.

– predsednika ZVVS, gm, Ladislava Lipiča,

– predsednika društva Tigr Primorske, dr. Savina Jogana,

– podpredsednika ZPVD Sever, g. Angela Vidmarja,

– podpredsednika Zveze društev general Maister, g. Vitka Roša,

– generalnega sekretarja Zveze DVIS, g. Vladimirja Pegana,

– predstavnika ZZBVNOB g. Staneta Dolgana,

– poveljnika 1. br Slovenske vojske, bg Romana Urbanča,

– poveljnika CVŠ Slovenske vojske, bg, mag. Vilibalda Polšaka.

Spoštovani!

Organizacijsko smo, kot kaže v lanskem letu, dosegli vrh glede števila organizacij v Zvezi in števila članov. Število organizacij se je zmanjšalo za eno, tako, da nas je sedaj 52, število članstva pa se je povečalo v 19 organizacijah in nadaljnjih osmih ostalo nespremenjeno, skupno pa zaradi brisanja neaktivnih članov v treh organizacijah vendarle zmanjšalo za 3,5 odstotkov. Kar zajema prepoznavnost in delovanje naših organizacij v lokalnih okoljih, se je to še izboljšalo, prav tako akcijska vpetost v lokalna okolja. Obseg strokovnih dejavnosti se ni zmanjšal, izpostaviti pa je treba prizadevanja za izboljšanje kakovosti na tem področju. Načrt sodelovanja s Slovensko vojsko, kjer ta podpira ali omogoča delovanje organizacij v Zvezi slovenskih častnikov, je realiziran 70 odstotno. Načrt vzajemnosti, kjer organizacije v zvezi nudijo podporo vojski, pa le 50 odstotno. Na tem mestu izrekam zahvalo prisotnemu načelniku generalštaba Slovenske vojske za razumevanje in podporo izvajanja programov naših organizacij in zagotovitev finančnih sredstev za delovanje. Teh ni bilo več kot v preteklih letih, bila pa so pravočasna in omogočala dokaj stabilno načrtovanje delovanja. Tudi v letu 2016 v ZSČ nismo izplačevali plač, nagrad, honorarjev ali dnevnic za potovanja v Sloveniji. Ob zaključku moram navesti še neuspeh, ki ga štejem tudi za osebnega. Ni nam namreč uspelo uresničiti več kot dveletnih prizadevanj za izredna povišanja rezervnih častnikov in podčastnikov, ki so bili razporejeni v slovenske obrambne sile v času osamosvojitvene vojne in po njej. Obžalujem, da ima država takšen odnos do ljudi, ki so pomagali priboriti državo, ki jo imamo.Čestitke vsem in hvala lepa

Tako nam ostane, da svoj prispevek cenimo vsaj znotraj domoljubnih in veteranskih organizacij. Danes so tako z nami zaslužni prejemniki najvišjih priznanj ZSČ. Drage goste iz domoljubnih in veteranskih organizacij in Slovenske vojske prosim za razumevanje, da pred njihovim nastopom najprej prisluhnemo obrazložitvam ob podelitvi priznanj, ki na zanimiv način kažejo delo in prizadevanja naše organizacije. Dolgo časa sem tudi upal, da bomo priznanje za sodelovanje ZVVS lahko podelili že lansko leto. Pa se ni izšlo in sedaj smo tudi v ZSČ na nek način takšni kot država, ki je ob 25-ltnici pozabila na del svojih veteranov.

Tudi v ZSČ smo sredi zelo dinamičnih razprav o ponovni vzpostavitvi naborništva, kljub temu, da v Zvezi te aktivnosti nismo sprožili. Pri tem smo nekako razdeljeni med zagovornike in tiste, ki opozarjajo na preudarnost pri iskanju rešitev. Da se ne bi, tako kot pred tedni na političnem parketu, znašli v tekmovanju, kdo bo dal bolj všeč predlog, danes ne bom podajal osebnega stališča ali predloga organizacije. Tudi zaradi izkušenj, ki jih imamo s predlogi ZSČ za spremembo zakona o obrambi, ki v MORS niso bili sprejeti kot smo pričakovali. Kljub vsemu pa pozivam pristojne, da čimprej sprejmejo ustrezne ukrepe za izboljšanje pripravljenosti naše vojske in se lotijo konsolidacije stanja.

Leto 2016 je bilo prav posebno zaradi obletnic, v našem delovanju Zveze slovenskih častnikov pa tretje v mandatu 2014-2018. Zapomnili si ga bomo po številnih aktivnostih in delovnih uspehih, pa tudi preizkušnjah. Te smo, tako kot naša vojska in obrambno-varnostni sistem v celoti nekako prebrodili. Zelo dinamično je bilo tudi v KoDVOS, kjer smo po zaslugi učinkovitega vodenja s strani predsedujoče ZZBVNOV stali in obstali, kot bi dejal Trubar. Ocenjujem, da so bila območna in občinska ter interesna združenja ZSČ pomemben steber v domoljubni fronti. Naključje ali ne je, da je Zveza v letu 2016 ob dnevu suverenosti prejela Srebreni red za zasluge. Za to državno odlikovanje je bila ZSČ predlagana s strani ZVVS leta 2014 ob dvajsetletnici njenega delovanja v samostojni Sloveniji.

Hvala vsem, da ste z nami.