Govor genmaj. dr. Alojza Šteinerja, predsednika Zveze Slovenskih častnikov

Slovesnost ob dnevu roda zvez Slovenske vojske, 21. junija 2019

Spoštovani zbrani

Zahvaljujem se vam za povabilo in priložnost, da vam spregovorim. Ne vem natančno, ali sem v svoji 35 letni vojaški karieri kdaj v slovenskih obrambnih silah po osamosvojitvi govoril na slovesnosti ob Dnevu roda zvez Slovenske vojske. Naj takoj na začetku izrazim čestitke ob vašem prazniku, pa tudi ob bližajočem Dnevu državnosti Republike Slovenije.

Imam nekaj treme, tudi zaradi izkušnje na nedavni partizanski proslavi v Češnjicah, kjer smo se poklonili padlim slovenskim partizanom in partizanskemu zdravniku ter trem Američanom in dvema Britancema, ki so bili zavezniški častniki za povezave in padli v Tuhinjski dolini pred 75 leti. Vesel bom, če ne boste odšli s prizorišča, kot se je to zgodilo v Češnjicah, ko so slovenske vojake umaknili pred govorom nekdanjega načelnika naše vojske. Zato moram v nadaljevanju paziti, kaj bom govoril. Obljubljam, da bom govoril le o zvezah in ljubezni.

V Sloveniji imamo glede vzpostavljanja in obrambe Republike Slovenije pred osemindvajsetimi leti tri pomembna praznovanja, povezana z dogodki, ki so se zgodili pred razglasitvijo samostojnosti. Na dan začetka usposabljanja slovenskih nabornikov v učnih centrih TO leta 1991 praznujemo 15. maj, kot dan Slovenske vojske. Teden dni kasneje so se zgodili pekrski dogodki, kar obeležujemo z vrsto aktivnosti in kot spominski dan mestne občine Maribor. Tretje praznovanje je dan Roda zveze Slovenske vojske, ki je povezan z 21. junijem 1991.

Teden dni pred začetkom vojaških spopadov v vojni za samostojno Slovenijo, so bile kompletirane novo nabavljene radijske naprave Racal in vgrajene v terenska vozila, naslednji dan pa se je, praktično že na bojnih položajih, začelo programiranje in vzpostavljanje novega bojnega radijskega omrežja slovenske TO. Ko se je v nedeljo, 24. junija začela mobilizacija enot Teritorialne obrambe Slovenije, so bili vezisti pripravljeni in radijsko omrežje je zaživelo tako kot je bilo zamišljeno.

Zakaj ravno to tretje praznovanje obeležujemo bolj kot ne sramežljivo? Mogoče se bojimo povedati, da smo bili v vojni uspešni zaradi zveze in prizadevanj, ki niso bila brez veze. Se bojimo priznati, da smo ravno na primeru zvez, ali edino na tem primeru, lahko leta 1991 pokazali tehnično superiornost nad nasprotnikom. Nasprotnikom, ki je stavil predvsem na tehnično premoč in presenečenje, ki ga s tem lahko doseže. On, nasprotnik namreč z bojno tehniko, mi pa, kdo bi si mislil, v zvezah in to v zvezah v širšem pomenu besede.

Preden pa to pojasnim, moram nekaj povedati še o ljubezni, tisti v širšem pomenu besede. Gre namreč za ljubezen, ki šteje še danes enako kot pred osemindvajsetimi leti. V mislih imam ljubezen do domovine in kot vojak do naše vojske. Ko sem kot poklicni vojak še nosil uniformo, mi je žena velikokrat zabrusila, da za njo, torej našo vojsko tekam, kot da bi bil poročen z njo. Z vojsko resda nisem bil poročen, sem pa jo nosil v srcu in še vedno jo. Vendar to ne pomeni, da se te mladenke, ki je letos dopolnila 28 let, ali 29 let, če štejemo še čas pred rojstvom, ne sme gledati s kritičnimi, velikokrat tudi zaskrbljenimi očmi. Brez poštenega in objektivnega pogleda ne moremo imeti zdravega in perspektivnega odnosa do naše vojske.

Pri tem odnosu in izrazu ljubezni je pomembna tudi zveza ali veza. V odnosu do institucije, je ta lahko osebna oziroma intimna. Lahko je tudi profesionalna, temelječa na stroki, da so tisti v zvezi – vezisti. Je pa odnos lahko tudi sistemski, da si v zvezi oziroma povezan s sistemom. In ne s katerim koli, ampak sistemom, ki skrbi za obrambno-varnostne strukture in je pomemben del njihovega funkcioniranja. Te strukture zaradi svoje pomembnosti ne smejo in ne morejo biti brez veze, kar koli kdo razume s tem izrazom.

Povedano, bi rad nekoliko pojasnil, da ne rečem elaboriral, predvsem za tiste, ki v današnjih časih bolj kot na zvezo prisegate na prenos informacij in telekomunikacije, pa kibernetsko varnost in obrambo in kar je še modernih izrazov. Rad bi z vami delil zgodbo z neke velike združene vodstvene štabne vojaške vaje izpred pred 33 let, ko smo imeli še TO Slovenije. Mimogrede, lansko leto smo le bolj po tiho govorili o 50-letnici od začetkov njenega oblikovanja leta 1968. Vajo o kateri govorim, smo takrat teritorialci izvajali kot sodelujoča struktura z našim kasnejšim nasprotnikom – JLA. Uro pred uradnim začetkom vaje, ker je bila vaja vojna – vojne torej, so neurje in strele onemogočile več repetitorjev in neko trafo postajo. Glavni vezist v našem štabu, danes bi lahko bil z nami kot so tukaj nekateri njegovi kolegi, je kmalu po incidentu, danes bi to imenovali kibernetski udar ali napad, prišel obupano povedat, da je vrag vzel vse vzpostavljene sisteme zvez. Mi navadni operativci smo se hudomušno muzali, saj zaradi tega ne bi bilo treba igrati vojne, ki je takrat tako ali tako nismo razumeli. Njena zamisel je namreč bila povezana s ponovnim osvobajanjem severno-zahodnega dela Jugoslavije. Šele leta 1991smo razumeli to namero delovanja, ki se nam je na vaji zdela in skoraj ostalo brez veze.

No naš poveljnik, ki se je takrat imenoval še komandant, se s tem, da so bili naši vezisti brez veze, ni nikakor strinjal. Rohnel je, najprej nad vezisti, potem pa še nad ostalimi v štabu. Večkrat je ponavljal, da tudi, ko ni zveze, obstaja t. i. idejna zveza. Ali povedano drugače, da tudi takrat, ko ti ne povedo oziroma ukažejo, kako moraš delovati, deluješ tako kot je treba. Takrat smo mislili, da so ga tega naučili v vojaški akademiji, šele pozneje pa spoznali, da ima on to spoznanje o zvezi brez veze iz privatnega življenja in odnosa z izvoljeno soprogo. Če bi se danes lahko šalili iz tega, bi to pomenilo, da ko si v zvezi, ki je brez veze si tudi lahko vezist, ki je celo zvezan s tem subjektom.

Ali ni ta, sicer cinična prispodoba, nekako primerna za današnji čas spoštovani pripadniki roda zvez v Slovenski vojski in Ministrstvu za obrambo. Vem, da vam velikokrat rečejo tudi, da je z vami težko in hitro nekako priznajo, da je brez vas še težje. Ali še bolj banalno, da je z vezo problem, ko pa si brez veze, pa je še težje. Hotel sem povedati, da biti vezist ni niti enostavno niti lahko. To velja tudi za tiste, ki se moderno imenujete po kraticah TK, ITK in kar je podobnih.

Vsi, ki povedano razumete, veste, da je poslanstvo vezistov povezovanje. Vaše povezovanje je v vojski drugačno od tistega, ki ga na primer opravljajo vojaški duhovniki. Njim bi naj pri povezovanju domnevno pomagal bog, vi pa se morete zanesti le nase in poznavanje oziroma delovanje vedno bolj zahtevne tehnike.

S tem pa smo ponovno na začetku mojega nagovora in jaz končno pri njegovem koncu. Poleg že izražene čestitke ob vašem prazniku, vam želim, da kot pripadniki posebej izpostavljene vojaške profesije ostanete zavezani njej. Želim vam da bi bili kos izzivom, ki jih je v digitalni dobi več kot kadarkoli doslej.

Če bo šlo tako naprej, bodo v vojskah kaj kmalu ostali samo, zdaj bi moral obvezno uporabiti izraz vezisti, čeprav se tako ne bodo več imenovali. Zato morate ostati tudi na idejni in recimo tudi v profesionalni vezi, ki ni in ne more biti brez veze.

Za tiste, ki vam je to, o čemer sem danes govoril in ste bolj kot vezisti itekajevci ali tekajevci, pa občasno le poglejte tudi proti stanovski častniški organizaciji. V njej imamo kar nekaj vezistov. Tudi zato, da povezujemo generacije, preteklost s sedanjostjo in preteklost s prihodnostjo. Tisti vezist, ki ne razume preteklosti, je tudi povezovati s prihodnostjo ne more. V društvu Vezist, ki se je danes pojavilo kot soorganizator današnje prireditve, vam to vedno znova lahko povedo in dokažejo.

Vsem skupaj želim, da bi povezovali še naprej in bili na zvezi tudi s tem, kar smo bili in dosegli v preteklosti. Ta zveza je tako kot tista, ki je povezana z ljubeznijo in o kateri sem nakladal na začetku, najtežja.

Hvala za poslušanje, lepo praznovanje in druženje vam želim.


Govor genmaj. dr. Alojza Šteinerja, predsednika Zveze Slovenskih častnikov

ob spominski svečanosti v Češnjicah, 9. junija 2019

Spoštovani,

zahvaljujem se vam za povabilo in priložnost, da na slovesnosti v Češnjicah ponovno spregovorim. Rad prihajam sem k vam, v majhen kraj velikih zanesenjakov, ki ohranjajo zgodovinski spomin, pa tudi zaradi širokega kroga sodelujočih in predvsem jasne sporočilnosti, ki iz leta v leto veje iz svečanosti in je tukaj še posebej prepoznavna.

Zaradi tega je nagovor na slovesnosti tudi poseben izziv. Tudi zato ker je med prisotnimi nekaj kolegov iz častniške organizacije iz katere prihajam, pa tudi iz društev generala Maistra, kjer tudi delujem in nenazadnje ali predvsem ker so med nami nekateri tovariši iz borčevske organizacije. Tem se kot vojni veteran spoštljivo priklanjam in jih še posebej pozdravljam.

V tem tednu smo v širši skupnosti evropskih držav, ob 75-letnici zavezniškega izkrcanja v Normandiji, slišali veliko o pomenu tega zgodovinskega dogodka, o žrtvah, še živih veteranih, predvsem tistih na zmagoviti strani in seveda o ohranjanja vrednot in sporočilnosti, povezanih z bojem proti nacistični vojaški mašineriji v drugi svetovni vojni. Ob tem pa tudi o opominu človeštvu in vsakoletnem klicu, da se kaj takega ne bi ponovilo.

Za tiste, ki so drugo svetovno vojno izkusili, so omenjene slovesnosti seveda zelo pomembne, predvsem zaradi ponosa in zahvalnosti, da so preživeli. Takšnim kot jaz, ki imamo neko drugo vojno izkušnjo, je to pomembno zaradi spoštovanja do zgodovine in ljudi, ki so bodisi preživeli ali padli. Za tiste, ki so pol ali trikrat mlajši od mene, pa je to zanimivo verjetno zaradi vojnih veteranov, ki so bili prikazani kot devetdeset in več letni padalci, ali govorniki in pričevalci spominov in tako zašli na spletna omrežja, mobilne telefone ali informacijske tablice. Večina navedenih pa vedno znova osupne ob omembi števila vključenih vojakov na vseh straneh, ki so se spopadale in predvsem številu žrtev. Nekaj kolegov veteranov, ki so v preteklosti obiskali številne kraje in slovesnosti povezane z izkrcanjem v Normandiji pravi, da so urejeni grobovi vseh vojska. Ob svečanostih o katerih govorim, pa izstopa okrašenost tistih na zmagoviti zavezniški strani.

Kot je pred dnevi dejal slovenski radijski novinar Stane Kocutar, so fantje slovenske narodnosti ob izkrcanju v Normandiji pred 75 leti sodelovali na obeh bojujočih se straneh. Slovenski migranti v Ameriko in Kanado na strani zavezniških formacij, nasilno mobilizirani slovenski vojaški obvezniki, predvsem z območja okupirane t. i. Spodnje Štajerske, pa tudi na strani vojaških formacij, ki so branile takrat že močno razmajani nacistični rajh. Vsaka stran je imela svojo veliko invazijo ali proti invazijo, žrtve in trpljenje.

Zato je v mojem današnjem nagovoru čas, da se tudi jaz izkrcam tukaj v Češnjicah in poudarim, da so vojne žrtve, kjerkoli so se zgodile, treba obžalovati, da naj imajo označene grobove in obeležja, jasno pa naj bo tudi kdo je bil kdo in na kateri strani se je streljal, umiral ali preživel. Dodal bi, da nam ni treba potovati v Normandijo, da bi spoznali grozote in z današnjega zornega kota, nesmisel vojne in tega kar vojna prinaša. Vse to lahko hitro in v neposredni bližini ugotovimo tudi tukaj v Tuhinjski dolini, ki je posejana z grobovi in obeležji in obstajajo še živi spomini.

Pri tem mislim na takšne kot so slovenski partizan in poveljnik in upam, da lahko rečem tudi tovariš, Franc Sever – Franta, ki je obljubil, da bo danes z nami in bi s svojo prisotnostjo vedno znova opozarjal na pomen slovenskega narodno osvobodilnega boja in upora proti fašizmu in nacizmu ter je pravi pričevalec o slovenski izkušnji druge svetovne vojne. Ta je bila zgodovinsko gledano in po številu žrtev naša najtežja in najbolj tragična. Franta je pred petimi leti bil v Normandiji in to s slovensko partizansko triglavko na glavi, s čimer so simbolno pokazali na kateri strani so bili borci NOB.

Franta je bil tudi med partizani na Menini planini in v bojih, ki so potekali v času od 13. do 15. marca 1945. Kot dvaindvajsetletnik je vodil 500 bork in borcev 4. operativne cone v preboj in uspel. Z dobro zamišljenim in izvedenim manevrom so se partizanske enote tu blizu Češnjic rešile iz obroča v katerega jih je stisnilo več tisoč pripadnikov 14. SS divizije Galizien, ki je prihajala iz Ukrajine. Močnejše od okupatorske pasti na Menini planini je bilo tovarištvo in volja za preživetje, kar pa vsem ni bilo dano. Danes Franti nekateri rečejo kar legenda in jaz mu tu javno želim, da se tudi naslednje leto udeleži slovesnosti, tako tiste povezane s 75. letnico preboja z Menine kot tudi ostalih, ki potekajo v teh krajih. Franta ima vedno znova dolžnost, da opozori na to, kaj se je dogajalo med vojno in kako se bori za Slovenijo.

Območje današnje občine Kamnik je znano po narodnem zavedanju in uporništvu. Tudi po tem, da je na tem območju že zgodaj pleti 1941 iz kamniške partizanske skupine nastala kamniška četa in kasneje tudi kamniški bataljon. Okupator se je discipliniranja prebivalstva in vzpostavljanja nadzora ter zatiranja odporništva lotil sistematično in z veliko močjo.

Zaradi tega so padle tudi številne žrtve, a oborožene formacije domoljubov so se vedno znova reorganizirale. Nastajale so nove čete, bataljoni in odredi s podpornimi strukturami, ki jih ni bilo možno več zatreti. Nedaleč stran namreč stoji spomenik 192 partizanom padlim po Tuhinjski dolini. O številnih žrtvah in krutostih vojne priča tudi 14 drugih grobišč po kamniški občini.

V Češnjicah sta skupaj s 17 drugimi partizani izgubila življenje partizanski zdravnik dr. Peter Držaj in kapetan ameriške vojne misije Charles Fisher, ki je bil zadolžen za dobavo tehničnega materiala 4. operativni coni. Na tem mestu se spominjamo tudi ameriških častnikov za povezave, Juliusa Rosenberga in Ernsta Knota ter britanskih častnikov majorja Mathewsa in poročnika Edwarda Parsa, ki so v teh krajih sklenili svojo življenjsko pot sredi vojne vihre leta 1944 oziroma 1945.

Na primeru tukaj padlih borcev in vojakov ameriške in angleške misije, danes lahko ponovno potrdimo in razumemo partizansko medvojno zavezništvo, sodelovanje in povezovanje. Dovolil bi si celo prispodobo, da imamo normandijsko zavezniško izkušnjo kar tukaj v Češnjicah. Pa ne le zato, ker so z nami diplomatski in vojaški predstavniki ZDA in Združenega kraljestva. Na to smo lahko ponosni.

Ker so v bližini tudi druga obeležja povezana z drugo svetovno vojno in njenim koncem, si upam na glas povedati, da je vse žrtve vojne treba obžalovati. Nobene potrebe in opravičila pa ni za potvarjanje zgodovine ali spreminjanja vloge strani v spopadih. Danes se tudi po zaslugi združene Evrope jasno ve, kdo je bil kdo in kdo je bil na pravi strani. Za vse mrtve pa bi lahko trdili, da so bili na nepravi strani, ker bi sicer kot živi lahko prispevali k ustvarjanju in razvoju skupnosti.

Med nami so danes predstavniki domoljubnih in veteranskih organizacij, ki zastopajo tri generacije, ki so se borile za Slovenijo, zato naj povem, da sodim med zagovornike tega tako imenovanega zgodovinskega loka. Loka, ki sega od, v Kamniku rojenega Maistra in njegovih borcev za severne slovenske meje pred sto leti, preko slovenskih, partizanov v času druge svetovne vojne do slovenskih osamosvojiteljev, ki bodo kmalu šteli tri desetletja od zgodovinskega dosežka, ubranitve neodvisnosti samostojne Slovenije.

Pred sto leti so ob preurejanju Evrope verjeli v Wilsonove točke, pa so nas ravno Slovence najbolj naplahtali. Po drugi svetovni vojni smo verjeli tudi v Titove besede in zamisli o svobodni in bratski federalni državi, pa so nas zlasti po njegovi smrti, želeli nasilno obdržati v unitarni Jugoslaviji, ki smo jo preizkusili že v času prve Jugoslavije in Karadžrdževićeve monarhije. Verjamemo v boljšo državo v EU in sedaj se bojimo, da nas bodo ponovno naplahtali.

Če bi nas še enkrat poskušali, tistim, ki rišejo ali na plan vlačijo stare zemljevide, obujajo ali spodbijajo fašizem in ekstremni populizem, ali kolaboracijo, tudi na tej slovesnosti dajmo jasno sporočilo. Povejmo jim, da se bomo v omenjenem, upam hipotetičnem primeru, še bolje povezali tako potomci in sledilci Maistrovih borcev, partizanov kot tudi osamosvojiteljev in uporabili uporniško zgodovinsko izkušnjo, ki jo imamo.

Do takrat pa želim, da si v tukajšnja domoljubna in veteranska društva še naprej prizadevate za ohranjanje zgodovinskega spomina in kulturne dediščine. Hvala vsem, ki ste se prišli poklonit tukajšnjim pokopanim ter zato, da skrbite za ohranjanje spomina na njihova prizadevanja.


Razprava predsednika Zveze slovenskih častnikov

na predstavitvi predloga Resolucije strategije nacionalne varnosti v Državnem svetu RS, 26. februarja 2019

 

Pozdravljeni,

upam, da moj prispevek k tej javni razpravi in refleksija ne bo označena kot velikokrat do sedaj, ko se je z etiketo, da gre za kritičen prispevek, izgubil pozitiven namen predlaganega ali povedanega.

Najprej naj povem, da zelo podpiram spremembo ReSNV, še posebej zato, ker ima veljavna za sabo že skoraj desetletje obstoja.

Danes nismo slišali katere analitične podlage in drugi instrumentariji so bili uporabljeni za posodobitev resolucije, da bi lahko presojali, ali je pripravljeni dokument dovolj adaptiven oziroma usmerjen v prenovo in nove rešitve na področju nacionalne varnosti. Zavedam se, da vseh analiz, zlasti tistih, ki jih delajo pristojne obveščevalne agencije praviloma ne navajamo, morali pa bi povedati katere strateške analize ali strateške preglede in podsistemske t.i. SWOTanalize so bile podlaga.

To izpostavljam tudi zaradi tega, ker je 25. aprila 2016, ravno tukaj v državnem svetu bil odmeven nacionalni posvet o vlogi rezerve pri zagotavljanju vzdržljivosti obrambno varnostnih sistemov Slovenije. Posvet so skupaj z DS organizirale tri DVO (ZVVS, ZPVDS in ZSČ) ob sodelovanju širokega kroga strokovne javnosti. Na tej podlagi je oktobra istega leta, ob dnevu suverenosti, predstavljen tudi poseben Zbornik. To je bil neke vrste prispevek strokovne javnosti, k strateškemu pregledu obrambe, ki so ga takrat pripravljali v MORS in javnosti predstavili decembra 2016. Zbornik je vseboval 40 prispevkov različnih avtorjev s povzetki ugotovitev in priporočili. Ta priporočila je obravnavala tudi pristojna komisija DS za državno ureditev in sprejeto je bilo stališče, da jih DS posreduje pristojnim ministrstvom. Ugotavljam, da posvet in omenjeni zbornik, ni pustil nobene sledi v predlaganem dokumentu. Pa bi verjetno moral.

Pogrešam sistemsko organizacijske rešitve, ali če hočete konceptualne novosti, zlasti v pogledu vzdržljivosti nacionalno varnostnih struktur, odpornosti države Republike Slovenije in njenih rezerv.

V dosedanji razpravi so nekateri že izpostavljali vprašanje konsistentnosti med posodobljenimi grožnjami in ogrožanji, tveganji in izzivi in sistemskimi odzivi nanje. To izpostavljam zaradi sprememb v vojaških grožnjah, ki so jih upravičeno nadomestile hibridne, poslanstvo in zasnova obrambnega sistema pa temu ne sledi v celoti. Prehranska varnost vključno z zagotovitvijo in varovanjem nacionalnih vodnih virov se v dokument niso prebili v ustrezni obliki. Nekateri imajo zaloge nafte, mi imamo vodo pa tega ne opredelimo kot strateški vir.

V nadaljevanju nimam vprašanj, izpostavljam pa štiri probleme:

  1. Vojaška strateška rezerva je zastavljena tako kot sedaj, pa smo že pred dvema letoma ugotavljali, da v takšni zasnovi ne more izpolniti predvidenega funkcionalnega in socialnega imperativa.
  2. Glede novačenja in pridobivanja kadrov in celostnega pristopa k zagotavljanja kadrov za nacionalnovarnostne podsisteme ni sprejeta oziroma opredeljena nobena v preteklosti že predlagana rešitev.
  3. Zagotavljanje rezerv in rezervnih struktur je opredeljeno tako kot do sedaj, torej brez nujnih novosti.
  4. Prostovoljno služenje vojaškega roka je v zasnovi kot leta 2003, pa smo videli, da do sedaj ni izpolnilo svojega poslanstva.

V organizaciji, ki ji predsedujem, ZSČ pričakujemo, da bodo navedena štiri vprašanja ponovno proučena tudi z vidika predlogov na nacionalnem posvetu s katerim sem začel svoj nastop.