Podčastniki in častniki, združeni v OZSČ Bela krajina, smo si v naših programih dela zadali nalogo, da bomo v nekaj etapah prehodili zeleno schengensko mejo od Gorjancev do Kolpe. Dva orientacijska pohoda smo izvedli v preteklih dveh letih, v soboto, 23. marca 2019 pa smo prehodili še zadnji, 11-kilometrski del od Radovice do Rakovca.
Ob predlanskem in lanskem pohodu nam vreme ni bilo naklonjeno: obe leti je deževalo in smo imeli težave z razmočenim, blatnim terenom. Sobotno jutro pa je že navsezgodaj napovedovalo prelep pomladni sončni dan. Triindvajset pohodnikov se nas je zjutraj zbralo na Radovici, od koder smo se po nagovoru predsednika odpravili proti pri kontrolni točki nad vasjo, kjer smo se geografsko in topografsko orientirali in si z najvišje točke pohoda ogledali celotno traso.
Pot smo nadaljevali do maloobmejnega prehoda Radovica/Kašt, nato pa smo se spustili globoko v strugo mejnega potoka Babinec, ob katerem smo pod vasjo Radoši vstopili v belokranjsko kraško podzemlje – v jamo Vuzelnica, v kateri so raziskovalci našli kosti jamskega medveda. Pot nas je vodila dalje po strugi Babinca, nato pa smo se dvignili proti vasi Brašljevica, ki je sicer hrvaški »polotok«, ki se zajeda globoko v slovensko ozemlje. Tu je po natančni orientaciji sledila že zaslužena malica iz nahrbtnika in lahkotno smo se spustili v strugo drugega mejnega potoka Kamenice, ob kateri smo nadaljevali naš pohod.
Zaradi strmih bregov kanjona je bila pot mestoma zahtevna, vendar smo ovire skupaj premagali. Ob Kamenici smo prišli v območje vasi Krmačina, kjer smo se prvič srečali z neljubo nadaljnjo spremljevalko – žično in panelno mejno ograjo. Na več mestih smo lahko opazili odvržene predmete beguncev, ki tod iščejo prehode v boljše življenje.
Potoku Kamenica in ograji smo sledili vse do (zaprtega) mejnega prehoda Rakovec, blizu katerega se Kamenica izlije v mejno reko Kolpo, katero pa spoznavamo na naših mednarodnih poletnih spustih Kolpa-Kupa.
Z osebnimi vozili smo se odpeljali v Drašiče, kjer smo se na kratko ustavili pri prijaznemu vinogradniku Nemaniču, zaključna malica pa nas je čakala na kmečkem turizmu Simonič, kjer smo opravili tudi analizo orientacijskega pohoda.
V vseh treh pohodih, na katerih nas je odlično vodil naš član podpolkovnik Anton Šuklje, ni bilo nezgod – če odštejemo letošnjo, ko je našemu predsedniku Krašovcu približno sredi pohoda razpadel skoraj nov vojaški škorenj. Vendar pa je bila tudi ta težava k sreči hitro odpravljena.
Besedilo: Peter Golobič
Fotografije: Bojan Jakša, Peter Golobič