Umrl major Maksimilijan MAROŠEK 1939 – 2016

MM-2016Dne 1.11. 2016 je v 78 letu starosti umrl naš dolgoletni in zelo aktiven član ter bivši predsednik združenja Maksimilijan MAROŠEK. Od njega smo se poslovili 5.11. 2016 na pokopališču v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Pogreba se je poleg sorodnikov in sokrajanov, udeležilo veliko število članov domoljubnih organizacij;  Zveze slovenskih častnikov, Zveze veteranov vojne za slovenijo, Združenja vojaških gornikov in Policijskega veteranskega združenja Sever.

Maksimilijan MAROŠEK je bil vsestransko aktiven v domoljubnih in veteranskih organizacijah. Posebej se je  angažiran na področju obrambe in vojaške zgodovine. V Združenju slovenskih častnikov Mislinjske doline je bil dva mandata predsednik združenja, vseskozi pa  je v tej organizaciji aktivno deloval v organih vodenja.  Za svoje delo v tej organizaciji je prejel: Častni znak ZSČ, Plaketo ZSČ  in  Zlato plaketo ZSČ..

Po ustanovitvi Združenja vojaških gornikov Slovenije, se je kot navdušen planinec,  vključil tudi v to organizacijo. Bil je nosilec aktivnosti vojaških gornikov na Koroškem, kjer je posebej skrbel za povezanost med gorniki in združenji ZSČ.

Maksimilijana bomo ohranili v lepem spominu, kot izredno aktivnega, prizadevnega in doslednega člana ZSČ. Spominjali se ga bomo po vsem dobrem kar storil za naše združenje.

Umrl polkovnik Stane Kotnik, nekdanji predsednik Zveze rezervnih vojaških starešin

kotnik kotnik1 kotnik2 kotnik3

12.12.2014

V ponedeljek, 8. decembra 2014, smo na Žalah v Ljubljani  pospremili Staneta KOTNIKA, rezervnega polkovnika, na njegovi zadnji poti. Bil je eden od vidnih članov ZSČ, ki je v pomembnem obdobju za slovensko častniško organizacijo dal izjemno velik prispevek. Vedno si je prizadeval za krepitev organizacije, pri čemer je posebno pozornost namenjal vojaško-strokovnem usposabljanju in izobraževanju vojaških častnikov in podčastnikov, članov združenj, ki so v tem času nosili glavno breme in odgovornost pri krepitvi in delovanju štabov in enot tedanje Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Kljub temu, da je v  času službovanja opravljal pomembne državniške dolžnosti, saj je bil sekretar Sekretariata za borce in član tedanjega Izvršnega sveta Slovenije,  je v  mandatu 1982-1986 prevzel dolžnost  predsednika slovenske častniške organizacije, ki je takrat štela preko šestinsedemdeset tisoč članov. Bil je tudi predavatelj na Katedri za obramboslovje Fakultete za družbene vede, kjer je kot pravnik posebno pozornost namenjal mednarodnemu vojnem pravu. Stane KOTNIK je bil tudi član drugih organizacij in društev. Posebno pozornost je namenjal slovenski poeziji in pravilni rabi slovenskega jezika.Na zadnji poti so ga poleg sorodnikov, prijateljev in vseh, ki so ga cenili, pospremile še delegacije ZSČ in OZSČ Ljubljane s prapori, kjer je bil tudi njen član, Društva upokojencev MORS, Zveze društev vojaških invalidov Slovenije in Zveze borcev za vrednote NOB. Ohranili ga bomo v trajnem spominu.

 

 

Umrl polkovnik Ivan Gradišek – ustanovitelj in prvi komandant Teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske

gradisek gradisek1

24.07.2015


Govor predsednika ZSČ dr. Alojza Šteinerja
na pogrebni svečanosti za polkovnika Ivana Gradiška, ustanovitelja in prvega komandanta Teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske

Spoštovani žalni zbor

Na mestu in ob trenutkih zadnjega slovesa smo se poleg žalujočega sorodstva, sosedov in znancev zbrali ljudje, ki smo pokojnega polkovnika Ivana Gradiška poznali kot partizanskega Dimitrija ali kot komandanta Teritorialne obrambe. Poznali smo ga kot vojaka in človeka zavezanega obrambi in vojaški uniformi. Njegova izjemno pestra vojaška pot in izkušnje, ki si jih je pri tem pridobil, so bile podlaga izstopajoče avtoritete pa tudi za prenašanje izkušenj na podrejene v vojaških organizacijah in kasneje na študente na fakulteti. Bil je vojaški vodja in pedagog, ki je zaznamoval tudi obdobje oblikovanja in nastajanja Teritorialne obrambe. Obrambne strukture v katero je že pred 47 leti verjel, da ima zasnovo slovenske vojske.

Življenjska pot Ivana Gradiška, ki je trajala polnih 91 let, je polna simbolike iz viharnih časov v katerih se je odvijala. To je pot borca in vojaka za domovino, pot upornika, tudi takrat ko z vojaškimi strukturami ni bil več neposredno povezan in je vztrajno skrbel za svojo bolno soprogo ali za svoj dom nedaleč stran od tega mesta. Ko mi je lansko leto opisoval svojo vojaško pot je izpostavil, da se je začelo v vojnem času januarja 1943, ko so ga mobilizirali v Arbeit dienst in po šestih mesecih premestili v učno vojaško enoto od koder sta z Stanetom Horvatom oktobra istega leta pobegnila. 21. oktobra 1943 je bil vključen v 3. bataljon Prešernove brigade, zatem pa bil do decembra 1944 v Jeseniško-bohinjskem odredu. Potem so ga vključili v jurišni bataljon 31. divizije, kjer je konec aprila 1945 kot komisar 1. čete bataljona sodeloval pri zavzetju vojašnice Rossetti na obrobju Trsta, kjer je bilo preko 1200 nemških in italijanskih vojakov, partizanov pa 74.

Po osvoboditvi ga je vojaška pot vodila v artilerijo in Požarevac, končal je oficirske vojaške šole in postal načelnik artilerije ter dosegel čin majorja. Tam se je tudi poročil z Radmilo – Rado Stojanović. Pot ga je potem vodila v Titov Veles v Makedonijo in po kočani višji vojaški šoli v Slovensko Bistrico, kjer je postal komandant artilerijskega bataljona in načelnik artilerije v mariborski diviziji. Zaradi bolezni so ga spomladi leta 1968 kot podpolkovnika upokojili.

Pa je vse skupaj trajalo le nekaj tednov, saj ga je v začetku septembra poklical general Svarun in mu v povezavi s češkoslovaško krizo naročil, da naj začnejo s pripravami za oblikovanjem teritorialnih enot po zgledu partizanske vojske. Kmalu je bil zopet izjemno delaven in bolezen je bila na stranskem tiru. Najprej je bil vodja priprav na Občini Maribor, zatem načelnik conskega štaba in kasneje komandant tega štaba in tudi prvi komandant Pokrajinskega štaba teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske. Pokojni Ivo je o teh časih in ljudeh s katerimi so ustanavljali teritorialno obrambo govoril z enakim zanosom in spoštovanjem, kot o partizanskih časih. Zaupal mi je, da je veliko idej in iniciativ prišlo ravno iz njegovih štabov TO. Iz časov, ko je bil naš komandant v teritorialni obrambi sem ga poznal tudi sam.

Leta 1980 nas je po reorganizaciji štabov TO zapustil in za osem let postal vodja katedre za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito na mariborski univerzi. S tem se je poslovil od aktivne vojaške službe, od prizadevanj za krepitve obrambne organiziranosti in pripravljenosti družbe pa ne. Svojo sposobnost prenosa znanj, izkušenj in prepričevanja je na Univerzi prenašal na mlado generacijo študentk in študentov. Poleg tega pa je nadaljeval aktivnosti v Zvezi rezervnih vojaških starešin Slovenije, za katero se je tudi v času delovanja v TO zelo razdajal. Ko sva se pogovarjala o tem obdobju, mi je dejal, da je vojska kot drevo, ki raste iz korenin in ne more obstati, če so te slabe ali ne rastejo v trdni prsti. Zato na tem mestu, kot predsednik Zveze slovenskih častnikov, ki nadaljuje poslanstvo, kjer je tudi pokojni Ivo Gradišek pustil pomemben pečat, izrekam globoko spoštovanje in zahvalo. Ko smo še pred dvema tednoma bili na Kredarici, kjer so srečali tudi še živeči trije borci, ki so nesli slovensko zastavo oktobra 1944 na vrh slovenskega očaka, je Ivotu spremljevalec dal vetrovko slovenske TO in naše častniške organizacije. Nasmehnil se je in kot bi hotel reči: Izpolnilo se je.

 

Spoštovani žalni zbor

Ivo Gradišek je imel rad Slovenijo in njeno vojsko. Veliko njegovih prizadevanj je bilo usmerjeno vanjo, njeno vzpostavljanje, razumevanje pa tudi ohranjanje. Njegova zemeljska pot se danes zaključuje. Nadaljuje se tista, ki je povezana z ohranjanjem spomina nanj in spoštljivega odnosa do tega v kar je verjel in ustvarjal. Tisti, ki smo ga poznali ali so bili njegovi sodelavci moramo poskrbeti, da ta pot ne bo prekinjena. Ali kot bi zapisal Emanuel Kant: Kdor živi v spominu drugih ni mrtev, je samo oddaljen. Mrtev je tisti, ki ga pozabijo.

V imenu Zveze slovenskih častnikov in v svojem imenu izrekam iskreno sožalje vsem žalujočim.

 

Umrl je generalmajor Mihael Butara – Aleks, nekdanji tajnik zveze rezervnih vojaških starešin in častni član OZSČ Ljubljana

butara butara1 butara2

Govor predsednika ZSČ dr. Alojza Šteinerja
na pogrebni slovesnosti za Miho Butara – Aleksom v Ljubljani, 1. aprila 2016

 

Spoštovani žalni zbor

Potem ko smo konec prejšnjega tedna onemeli v bolečini, smo se danes zbrali tukaj, na mestu večnega miru in počitka, da bi izrazili spoštovanje in se poklonili Mihaelu Butari Aleksu. V 94. letu starosti se je zaključila življenjska pot domoljuba, partizana, vojaškega komandanta, politika in generala.

Ponosen sem, da sem ga kot generalmajor Slovenske vojske osebno poznal, da smo ga še lansko leto srečevali v naših organizacijah Zveze Slovenskih častnikov in da sva januarja lansko leto imela pogovore kot general z generalom. Nisva jih končala, zato jih bom poskušal danes nadaljevati sam. Zato bo tudi v barvi glasu mojih današnjih poslovilnih besed in poklona čutiti bolečino in občutek izgube, čeprav generali to težko priznamo. Vem, da smo izgubili velikega človeka.

Veličina ljudi se ne šteje po slavi ali pomembnosti in Aleks bi dodal, da tudi po materialnem bogastvu ne. Ko mi je opisoval življenjska obdobja, se je spomnil številnih podrobnosti in s tem želel ponazoriti, kako je rastel iz malega in mu ni bilo nič podarjeno. Povsem jasne so bile tudi zgodbe mizarskega vajenca v Šentvidu izpred okupacije, opisovanje časa, ki ga je preživel v Narodni zaščiti v Ljubljani in odhod v partizane na Dolenjsko leta 1942. Dejal bi, da je dolžnost namestnika politkomisarja v bataljonu Tomšičeve brigade dobil kot kurir, ki je znal prenesti bataljonska povelja in jih velikokrat tudi pojasniti. Ko so ga tik pred pohodom 14. divizije na Štajersko, konec decembra 1943 postavili za politkomisarja v Šercerjevo brigado, je moral ponovno s hrabrostjo in priljubljenostjo doseči zaupanje v poveljniškem kadru in borcih.

Na najinih pogovorih je mene znameniti pohod 14. divizije, na katerega so se odpravili 6. januarja 1944 in po vstopu na Štajersko bili cel februar izpostavljeni nenehnim napadom in preganjanju, zanimal predvsem kot vojaška strategija in taktika. On pa bi opisoval svoje šercerjevce in ostale partizane iz Tomšičeve in Bračičeve brigade, kako so se borili in izginjali bodisi v snežnih metežih ali postavljenih sovražnih blokadah ali obročih. Zatem pa bi zrecitiral Kajuhove verze – Veš mama lepo je živeti. Če bi jaz omenil kakšen detajl iz osamosvojitvene vojne, bi Aleks dodal, če bi vas pa dobili, bi bili na istem kot mi, zato smo mi partizani bili prisiljeni nadaljevati pot skozi pekel.

Aleks bi svojo vojaško pot, po osvoboditvi označil kot pot od majorja do generalmajorja, kjer se je štelo, da so v vojni opravili praktičen del šolanja, potem pa so jih poslali še v vojaške šole, njega najprej v oficirsko šolo potem pa še v višjo vojno akademijo. Za sabo je imel službovanje v 14. diviziji v Varaždinu in kasneje v Vojvodini, na Državnem sekretariatu za narodno obrambo v Beogradu, v Mariboru in nazadnje kot poveljnik vojaškega območja v Ljubljani. Ko so ga leta 1969 upokojili, pa je vse skupaj trajalo le nekaj mesecev. V tistem času so začeli z oblikovanjem teritorialnih enot in je bil zopet zraven, od leta 1973 do 1978 pa republiški sekretar za ljudsko obrambo. Pogosto bi izpostavil občutke, ker so jim njihovo partizansko vojsko nekako vzeli. Nato bi dodal, da so bila slovenska prizadevanja za oblikovanje Teritorialne obrambe uspešna, ker so v tem ponovno prepoznavali značaj slovenske vojske.

Da bi ustvarili potrebne slovenske obrambne intelektualne potenciale so leta 1975 oblikovali katedro za splošni ljudski odpor na ljubljanski univerzi. Ko sem ga vprašal, ali so pogajana o tem res bila težavna, bi izpostavil, da so Stane Kotnik, Anton Bebler in on bili usklajeni in dodal, da je na koncu on podpisal ustrezen akt.

Na mestu in ob trenutkih zadnjega slovesa se pokojnega Mihaela Butaro partizanskega Aleksa, spominjamo kot vojaka in človeka zavezanega obrambi in vojaški uniformi in kot bi on pogosto izpostavil tovariša. Temu je zvesto sledil in za to je živel. Živel in razdajal pa se je tudi za povezovanje in razumevanja med potomci partizanov, upornikov, borcev za svobodo in neodvisnost. Pa ne le na načelni ravni, ampak v praksi v svoji družini. Pri tem je združil naravo očeta, dedka in pradedka in komisarski partizanski duh. Povezovanje generacij pa je počel tudi preko organizacije zveze rezervnih vojaških starešin, kjer je bil nekaj časa tudi tajnik republiške organizacije. Kar sijalo je iz njega, ko smo ga vabili na zbore Zveze slovenskih častnikov od Ljubljane, Laškega do Metlike. Ko ga je lansko leto ljubljanska častniška organizacija razglasila za častnega člana, se je nasmehnil in kot bi hotel reči: Izpolnilo se je!.

Spoštovani žalni zbor

Mihael Butara Aleks je bil partizan in general, ki je imel rad Slovenijo in njeno vojsko. Vanjo je bilo usmerjeno veliko njegovih prizadevanj, živel je za povezovanje njenih generacij, razumevanje vojske pa tudi njeno ohranjanje. Zato izrekam zahvalo Gardi Slovenske vojske, za izkazane vojaške časti. Če bi jih Aleks danes videl, bi bil ponosen naje.

Tukaj zbrani vemo in sporočamo, da danes, ko smo na generalovi zadnji poti, ne pomeni da bo odšel, ker bo ujet v naših srcih z lepimi spomini. K temu bi pesnik dodal, da kdor živi v srcih tistih, ki jih zapušča, ne umre. Tisti, ki smo ga poznali, ali so bili njegovi najbližji in sodelavci moramo poskrbeti, da pot, ki je povezana z ohranjanjem spomina nanj in spoštljivega odnosa do tega v kar je verjel in ustvarjal, ne bo prekinjena.

Na mestu in ob trenutkih zadnjega slovesa v imenu Zveze slovenskih častnikov in v svojem imenu izrekam iskreno sožalje vsem žalujočim.

Dragi general Aleks, k zadnjemu vojaškemu pozdravu dodajam, naj ti bo lahka slovenska zemlja.