Reševanje težav obrambnega sistema ali še en zakon zaradi zakona

petric kontradmiral

 

Intervju: kontraadmiral Renato Petrič
Objavljen: REVIJA OBRAMBA

Zakon o obrambi_RPetric_RO 6_16


Andrej Jurjevič- podčastnik Slovenske vojske, veteran vojne za Slovenijo 1991

jurjevic

 

Intervju:  praporščak Andrej Jurjevič
Objavljen: REVIJA OBRAMBA

jurjevic_andrej_s

 


Predstavitev območnega Združenja slovenskih častnikov Laško

stotnik zvonko zorc

Intervju:  stotnik Zvonko Zorec, predsednik OZSČ Laško
Objavljen: REVIJA OBRAMBA

ponosni-za domovino

ponosni-za domovino 1

ponosni-za domovino 2

 


Častnik po duši

major borut zajc

 

Intervju:  major Borut Zajec, predsednik OZSČ Ljubljana
Objavljen: REVIJA OBRAMBA

castnik po dusi_s


Dobra organiziranost je temelj za dejavno članstvo

miran stopar-domzale

 

Intervju: nadporočnik Miran Stopar, predsednik OZSČ Domžale
Objavljen: REVIJA OBRAMBA

OZSC_Domzale_s

 



Evropa naš novi dom – kako ga braniti?

07.12.2007
Author: Dr. Bojan Potočnik Panel: European security structures – part 1. Predavanje na konferenci ob  obeležitvi 200 obletnice bitke »Napoleon proti vojski avstrijsko-madžarsko-ruske koalicije« december 2005. Zaznava obdobja, ki pomeni prelomnico na področju humanistike že nekaj časa izkazuje potrebo po spoznanju in sprejemanju svojevrstnih tektonskih premikov, od katrih je odvisen nadalnji razvoj človeštva. Izhajajoč iz enega samega človeka, kot individuma, je mogoče opredeliti evolucijo človeškega razvoja, ko je nastajala družina, skupina družin, nacija – narod in iz slednjega razvijanje svojevrstnih političnih sistemov, ki so skozi tisočletja pripeljali do današnje parlamentarne demokracije. Omenjena pot je bila več kot zahtevna in običajno prelita s krvjo nenehnih spopadov, vojn in katastrof. Znanstveniki so se nenehno ukvarjali s proučevanjem in iskanjem vzrokov za nastanek konfliktov in vojn, do katerih je prihajalo znova in znova, čemur smo priča tudi danes. Vojaška znanost se je razvila do meje, ko je mogoče z oboroženo silo prekiniti vojaški spopad ali pa ga celo preprečiti. V tem smislu bo vojaška sila še potrebna in bo morala še nadalje prilagajati svoje sposobnosti omenjenim ciljem. Sedaj, ko nastaja nova Evropa, ko se narodi med seboj povezujejo, so nastali pogoji, ki naj bi krepili ljudska spoznanja o nujnosti in potrebnosti nastalih procesov. Sprostiti se morajo notranje, genetsko pogojene zavore, ki mnoge prežemajo s skeptičnimi občutki, da nastali procesi lahko pripeljejo do boljše kvalitete življenja, večje varnosti in nenehno željene blaginje, ki bo poleg ostalega deformirala nacionalno čistost – homogenost in nenazadnje nacionalno identiteto. V že omenjni poti evolucije človeka, ki je glede na socialno okolje, kot prebivalec enega kraja, razvil svojo osebno in kasneje ob nastaku narodov, nacionalno identiteto je omenjena pot dokaj preprosta v svojem razumevanju. Tako, kot se človek spreminja v vizuelnem smislu, se v procesu staranja spreminja tudi njegova osebna identiteta. Prav tako se tozadevni procesi dogajajo tudi z narodom. Predvsem zaradi krepitve varnosti, so se v zgodovini narodi (fevdi, kraljestva…)že med seboj povezovali in sodelovali na vseh vzajemno aktualnih področjih. Tako so nekateri, narodi izginili, oziroma so se spojili z drugimi večjimi ljudskimi skupinami, vse pa so na njihovi poti spremljali tudi nastanki specifičnih kultur – religij, ki so ljudstva zaznamovala v pomenu specifične identitete. Ko človek živi sam v krogu svoje družine, je njegova osebna identiteta drugačna, kot pa potem, ko si najde življenskega sopotnika, s katerim formira novo družino, kot novo kvaliteto življenja, brez česar ne bi bil mogoč obstanek in razvoj človeštva. V tem kratkem obdobju tako eden, kot drugi, ki stopita na skupno življensko pot, docela spremenita svojo identiteto samskega človeka. V vsemu se morata prilagoditi, spremeniti svoje dotedanje življenje v smislu prilagajanja novim okoliščinam. Nobeden od njiju ni izgubil svoje osebne identitete, vendar pa sta bila oba pripravljena, da jo spremenita – prilagodita novim življenskim okliščinam. Temu lahko rečemu tudi nova kvaliteta življenja. Ta trenutek se nahajamo v zavestno izbranem položaju, ko smo vstopili v Evropsko unijo, se tega veselili, sedaj, naenkrat pa se nahajamo pred dilemo, kaj bo z nami, kot posamezniki ali pa narodom v prihodnje. Do katere mere smo pripravljeni povezovati nacionalne vire, seveda sprejemati vse tisto, kar je dobro in krčevito zavračati vse tisto, kar nam ni všeč. Duh egoizma in ljubosumja je nenehno prisoten. Maloštevilni narodi imajo nenehen občutek, da se jih ali izkorišča, neupošteva dovolj,… Seveda smo lahko kmalu videli, da temu ni tako. Dokaz so številni posamezniki, ki so se uspeli s svojim delom uveljaviti kjerkoli v svetu, ne glede na svoje poreklo. Nedvomno prevladujejo notranja čutenja, da se Evropa mora čversto povezati, saj vsled svetovnih dogodkov zadnjih 20 let, vse bolj prihajamo do spoznanja, da sicer ne bomo vzdržali vseh oblik ogrožanja, ki so konstantne in vse hujše po svoji rušilni učinkovitosti in moči. (naravne katastrofe, vojaški spopadi, terorizem, kriminal,….) Skratka priča smo nadaljevanju in prehodu procesov v smislu individualno – nacionalno – bilateralno – multlateralno, v proces evropskega povezovanja in združevanja. V evropskem pomenu beseda »tujec« dobiva nov – marginalnejši pomen, ker se med seboj vse bolj poznamo. Poleg ostalega gre največja zasluga za to, da vse bolj obvladujemo jezikovne prepreke. Komuniciranje in internetne možnosti povezovanja, podirajo vse prej znane meje. Vsled tega so tudi idividualni interesi postali globalni. Nismo več zadovoljni s tem, kar nam ponuja domače socialno okolje. Vse to vpliva na izjemno hitro učenje in spoznavanje vsega, kar se dogaja na planetu. Na enkrat nam ni več vseeno za cunamije na dalnjem vzhodu, za hurikane v Ameriki ali pa vojno v Iraku in Afganistanu, saj se zavedamo, da smo v vseh primerih tudi sami žrtve vsega, kar se zgodi na planetu in je samo vprašanje časa, kdaj bomo neposredno udeleženi katere od omenjenih oblik ogroženosti. V vsem tem je mogoče najti tudi odgovore, zakaj tako krvave vojne v preteklosti, zakaj se je bitka v Slavkovem pred 200 leti končala tako, kot se je. Problem varnosti in obrambe v Evropi je skupen, bolj kot karkoli drugega. Občutek imam, kot da se bojimo o tem odkrito govoriti, saj se politika s tem vprašanjem še ni pričela dovolj intenzivno ukvarjati. Ko v krogu svojih znancev poskušam govoriti v teh zadevah, je večina komentarjev, da bi bilo to dobro, racionalnejše in nedvomno tudi bolj učinkovito, vendar pa da države članice zagotovo vsaj za enkrat še ne bodo imele posluha, da bi sodelovale pri oblikovanju skupnega evropskega vojaškega potenciala, ker bi s tem preveč izgubile svoj nacionalni državotvorni pomen. Sicer pa že imamo številne večnacionalne enote in to je že, kot nekakšna evropska vojska. Da, večnacionalne enote res imamo, vendar pa se nenehno ukvarjamo z vprašanjem pričakovane učinkovitosti. Večnacionalne vojaške enote so uspele, oziroma še vedno vzdržujejo mir na kriznih območjih, vendar pa so, kadar je šlo za vzpostavitev miru, na cilj običajno prišle prepozno. S tem vprašanjem se intenzivno ukvarja NATO. Poskusi doseganja standardov interoperabilnosti, niso dosegle povišane ravni učinkovitosti. Še vedno so problemi v opredeljevanju procesov odločanja, ki so prezahtevni, temeljijo na konsenzu držav članic, njihovih notranjepolitičnih in zakonskih preprek,… Stvar bi bila mnogo lažja, če bi bila Evropa (EU) enovit partner Nata. Osebno si evropske vojske ne predstavljam v smislu nacionalne zastopanosti, temveč evropske vojske v pravem pomenu besede, ko naj bi bile v njej zastopane vse države članice. Vojaki naj bi nosili enake uniforme, bili oboroženi z enakim orožjem, bili usposobljeni po skupnem programu, častniki bi se moralu šolati v skupni vojaški akademiji, ob enosistemski logistični podpori. Kakšen delež bi imel kdo v tem, je odvisno od aktualne strokovne presoje in skupne politične opredelitve. Kazalci stanja in potreb naj bi se nenehno vrednotili v nacionalnih državah EU, ki bi razpolagale z manjšimi vojaškimi potenciali, namenjenimi za zaščito teritorija in podporo skupni vojaški sili. Najpomembnejše poslanstvo teritorialnih vojaških sistemov pa bi bilo izobraževanje najširšega prebivalstva (za nujno samozaščito v primerih, ko so žrtve terorističnih napadov, zajete v dinamiko naravnih nesreč in katastrof, kriminalnih dejanj,…), delo z rezervno sestavo (vojaki, častniki in podčastniki, ki imajo vojaški razpored, kot tudi tiste, ki posedujejo znanja in sposobnosti, vendar niso vključeni v E-rezervno sestavo. Rezervna sestava naj bi postopoma postajala vse pomembnejši potencial E-vojske, ki bi številčno popolnjevala skupno evropsko vojaško silo. Z rezervisti bi se lahko uravnavalo potrebno številčno stanje, glede na aktualne potrebe in predvidevanja. Kot je znano imajo največ izkušenj v tem ZDA. Menim, da bi posledično dosegli večjo učinkovitost obrambnega sistema EU. Poudariti je potrebno, da naj bi bil evropski obrambni sistem viden ne le v oblikovanju skupne vojaške formacije, ki bi bila disperzirana na najoptimalnejših lokacijah, temveč tudi omenjeni sistem za zaščito teritorija, ki bi bil v odvisnosti od veličine posamezne države lahko nacionalen ali pa bi več manjših držav tvorilo skupni sistem za zaščito teritorija. V EU naj bi imeli tako le eno obrambno ministrstvo in generalštab ter specifičnimi ustanovami in zavodi, ki bi bili v institucionalno podporo in pomoč v delovanju integriranega obrambnega sistema. V slednjem naj bi sodelovale vse države članice, glede na potencial, s katerim razpolagajo. Prav tako je potrebno podpirati nevladne vojaške organizacije in združenja, ki delujejo v okviru posameznih delov Evrope in v okviru Nata. S tem se nenehno vzdržuje vez med prebivalstvom, civilno družbo in vojaštvom. Še posebno so pomembna združenja in zveze, v katerih se povezujejo pripadniki rezervne sestave, ki po tej poti sooblikujejo nenehno dograjevanje obrambne in varnostne politike tako v okviru svoje države, kot tudi v EU. Menim, da je prav, da se sedaj, po 200 letih znamenite bitke pri Auterlitz-u zamislimo in spomnimo na tisoče padlih vojakov, ki so dali svoja življenja za ideale prihodnosti, za čas, ki ga živimo danes. Naj bo ta konferenca počastitev njihovemu spominu in kot plačilo za njihovo žrtev, predstavitev razmišljanj in dajanje pobud, da bi se v prihodnosti s skupnimi močmi izognili takšnim spopadom in obvarovali življenja ljudi, ki v skupni Evropi vidijo svoj novi – dom.

Pomen sodelovanja Zveze slovenskih častnikov s Slovensko vojsko

07.12.2007
Iz knjige potpolkovnika Boštjana Kladnika “Slovenska vojska v službi domovine” – Januar 2006

Miha Butara, polkovnik

Predsednik Zveze slovenskih častnikov

Zveza slovenskih častnikov deluje kot Zveza 60-tih občinskih in območnih častniških organizacij. V svoji sestavi ima 15.873 članov. Njeno delovanje je razširjeno na območje vse Slovenije. Deluje kot nevladna organizacija. Je prostovoljna, samostojna, stanovsko vojaško strokovna interesna Zveza podčastnikov in častnikov. V njeni sestavi delujejo člani, ki so pripadniki aktivne sestave slovenske vojske, njene rezervne sestave (obvezne in pogodbene), upokojeni častniki in podčastniki ter drugi, ki jim je prenehala vojaška razporeditev. Delovanje Zveze slovenskih častnikov (v nadaljevanju ZSČ) je široko in večplastno. Njeno delovanje opredeljuje Statut ZSČ, ki je usklajen z določili Zakona o društvih in Zakona o obrambi. Njene aktivnosti so usmerjene v nadgradnjo vojaško strokovnega znanja častnikov in podčastnikov brez vojaške razporeditve, podpori pri zagotavljanju potrebnih socialnih, statusnih in drugih pogojev za pripadnike Slovenske vojske ter krepitve ugleda častnikov in podčastnikov v slovenski družbi. Zveza in njeni člani si v veliki meri prizadevajo za krepitev in nadaljnji razvoj obrambnega sistema Republike Slovenije in Slovenske vojske. Pomembno vlogo so odigrali tudi pri vključevanju Slovenije v zvezo NATO in EU. Z intenzivnim delom na mednarodnem področju je ZSČ dosegla polnopravno članstvo v C.I.O.R. – zavezniški konfederaciji častnikov rezerve nacionalnih zvez držav članic zveze NATO, IFMS – svetovni federaciji vojakov gornikov, EUROMILU – evropski vojaški organizaciji vojaških združenj in »Gamingški iniciativi«, organizaciji nacionalnih častniških združenj držav srednje Evrope. S strani C.I.O.R. ji je zaupano, da prenaša duh zavezništva in vrednote za katere se zavzema zveza NATO, v sorodne organizacije iz držav jugovzhodne Evrope. Zaradi uspešnega dela doma in na mednarodnem področju je ministrstvo za obrambo Zvezi slovenskih častnikov z Odločbo ministra za obrambo podelilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Ta status je posledica dela, ki presega interese članstva, saj na mnogih področjih svojega delovanja deluje v interesu MORS, SV in Republike Slovenije. Nedvomno predstavlja ZSČ povezovalni člen med Slovensko vojsko in civilno družbo. Zato je njena vloga pri uveljavljanju vsebin s področja civilno vojaškega razmerja zelo pomembna. Preko svojih članov, ki opravljajo zelo odgovorne naloge v družbi, prenaša informacije o dejavnostih in potrebah SV v civilni prostor ter ji tako nudi ustrezno podporo in to od ravni lokalnih skupnosti do državnega zbora in njegovih komisij. Prisotnost članov ZSČ v vseh porah družbe in najpomembnejših institucijah države zagotavlja možnost za precizno in sistematično podporo Slovenski vojski, pri njenem razvoju in preoblikovanju v vrhunsko profesionalno vojaško silo in enakopravno članico zveze NATO. Čeprav se ZSČ ne meša v vojaške službene zadeve, v ZSČ namenjajo veliko pozornosti krepitvi in nadaljnjemu razvoju obrambnega področja, predvsem stanju in razmeram v SV ter vlogi in položaju častnikov in podčastnikov v slovenski družbi. Posebna pozornost je posvečena sodelovanju pri realizaciji projekta poklicna vojska dopolnjena s pogodbeno rezervo – PROVOJ ter usmerjanju kandidatov za popolnitev pogodbene rezerve, uveljavljanju prostovoljnega služenja vojaškega roka in pripravi koncepta strateške rezerve Republike Slovenije ter oblikovanju vloge, pomena in nalog Zveze slovenskih častnikov pri tem. Zaradi pomembnosti njenega delovanja Generalštab SV vsako leto podpisuje Letni načrt sodelovanja s predsedstvom Zveze slovenskih častnikov. S tem dokumentom se opredeljujejo konkretne naloge in konkretne medsebojne obveze, ki se izvajajo v skupnem interesu. Sodelovanje Slovenske vojske pri uresničevanju nalog v posameznih združenjih pa se uveljavlja v enotah in poveljstvih Slovenske vojske na podlagi sprejetega načrta za tekoče leto. Podpora Slovenske vojske in ministrstva za obrambo, je neobhodna za njeno učinkovito delo. Z uvajanjem sodobnih metod dela in spremljanjem najpomembnejših aktualnih vsebin pri angažiranju Slovenske vojske doma in v svetu, zagotavlja ZSČ z ostalimi dejavniki visoko podporo Slovenski vojski pri utrjevanju njenega položaja v družbi. Istočasno pa skrbi za to, da s pomočjo visoko strokovnih kadrov informira svoje člane in prebivalstvo o najpomembnejših vojaško strokovnih temah pomembnih za razvoj slovenskega obrambnega sistema, slovenske obrambne zakonodaje ter vloge in pomena Slovenije kot članice zveze NATO in Evropske unije. Pomemben del aktivnosti Zveze je usmerjen v široko in vsebinsko sodelovanje z drugimi nevladnimi organizacijami, kot so: ZVVS, Društvo upokojencev MORS, Veterani Sever, ZZB, Društvo Generala Maistra, Zveze invalidov vojn, Atlantski svet in druge. Delo v ZSČ je neprestano izpostavljeno spremembam in dopolnilom, ki ga zahtevajo aktualne družbene razmere. V ZSČ se zavedajo, da je prihodnost njihovega uspešnega delovanja v veliki meri odvisna od vključevanja mladih častnikov in podčastnikov v njihove vrste ter iskanja primernih vsebin dela ter možnosti vsestranske podpore, ki bo zadovoljila njihova pričakovanja. Zato je ZSČ prav sedaj v fazi reorganizacije s katero želi dodatno okrepiti svoj položaj v družbi. Ljubljana, 20. januar 2006